13-11-2024
"Bolje ispasti budala nego iz vlaka"
Danes, na ta strupeno mrzli jesenski dan, sem se po sklepu okoliščin, ki se vas prav nič ne tičejo, znašel v Tivoliju. Polulal sem se pri železniški progi, nato sem se usedel na klopco in gledal promet. (Avto! Kam gre? Ni ga več. Nima smisla navezovati se preveč an avto, saj ga bo kmalu nadomestil drugi in tretji itd.) Tukaj bom zagotovo še kakšno uro. Kaj početi? Lahko bi šel pogledat kje se nahaja in če je sploh še tam - o, ne, nimam telefona. Zbudil sem se, ko bi se mogel že odpravljati, odpravljal sem se, ko bi moral biti že pošten čas na poti in v naglici nisem uspel najti telefona in ga vzeti s seboj. (Pogej, nekdo na sosednji klopci kadi travo). Imam vsaj križanke in svinčnik in radirko - o, ne, nimam šilčka, svinčnik pa je že preveč top za nemoteno pisanje, s kulijem pa si križank ne upam reševati, saj se bom zagotovo zmotil (poglejte samo koliko slovničnih napak je v mojih prejšnjih objavah) in potem prečrtal in se spet zmotil in spet prečrtal in nastala bo zmešnjava. (Joj, Sonce je zašlo, zdaj bo res pritisnil mraz ... in še ves ta smog JAO JAO JAO!!! Glej vse te gaserje, ki se peljejo v mesto V.)
Danes sem dobro planiral in sem pomislil na lakoto, ki bo sledila dolgemu dnevu. Za malico sem dobil tiste grozne testenine z zeljem in mesom. Od vedno sem jih sovražil, vendar mi je nekoč nekdo zatrdil, da so njegova najljubša hrana. Mene bolj spominjajo na pomije. (JAO roka me boli od pisanja!) Zaradi tega si jih ne bi drznil oceniti, ker hočem ostati vsaj glede tega objektiven. Torej, pojedel sem jih, najprej tisto grozno rastlinje, nato pa meso in testenine. Tako sem ostal sit, saj sem prej že pojedel veliko jabolko. Torej, poleg teh bioloških odpadkov je bil na meniju danes tudi 'črni sendvič'. Ne vem, čemu služijo tisti narekovaji, ki sem jih ravnokar napisal, saj je sendvič prav zares črn. Zanimivo, kakšne prioritete: namesto da bi investirali čas in denar za povečanje količine vsebine sendviča ali pa za to, da bi bil (JAO, iz tega zvezka letijo križanke, lej, te sem reševal že pred časom), kruh malo manj suh - ne, njim je veliko bolj pomembno, da se testo prebarva na vse barve mavrice! (op. lapsus, črna se ne nahaja v mavrici in konec koncev tudi ni barva) . Kakorkoli ta sendvič ima v sebi neko bedo z namazom iz jajc in mi zato ni všeč. In nisem sam v tem prepričanju - Pajduhova mizica je vsa polna teh sendvičev! GROZA IN STRAH! KAJ BOM SEDAJ JEDEL? (lej, kako temno je že ratalo - to me res žalosti in iritira.) Obrnem se, da bi stekel nazaj po stopnicah k pouku. Slika je začasno shranjena v moji glavi. 'Čakaj!', zavpije oficir. Vsi mali možički v kombnezonih in uniformah se obrnejo k velikemu ekranu. Oficir pozooma. Vsi utihnejo od začudenja. 'To ne bi smelo biti tukaj', nekdo izusti. 'POVRAT!', zavpije kapitan iz svojega trona. Sendvič - nenavaden. Kaj je notri? Nek sir ali nekaj podobnega. Dobro. Torej bom vzel ta sendvič. Kruh je tisti model ki ima gor semena, kot na nekemu drugemu sendviču, ki je zelo dober, in ga zagotovo poznate. Malo sem se zbal, da me ne bo sendvič izdal - zakamufliran v božanskega, nortri pa so tista grozna piščančja (ali puranja ali pingvinova ali karkoli že so) prsa. To se mi je že pripetilo in zato sem preveril vsebino tega specifičnega primerka. Torej, poskrbel sem za neozogibno lakoto.
In ta lakota me je našla tu: tivoli, smog, megla, mrak. Vzamem sendvič in ga pričnem jesti. In se spomnim. Vem kaj bi lahko počel. Lahko napišem enega tistih ... tistih čudežev .. . kako se jim že reče ... Kroky Review! Edin problem je, da ne vem, kako se v resnici ta sendvič imenuje in da me JAO že boli roka od tega dolgo ... ve ... JAO ... zen ... JA! ... čakajtemalodasespočijem.
Nazaj sem. Zdaj bom nehal dolgoveziti - vedno bolj je mrzlo, temno, vse klopce so se izpraznile. Skratka:
>>>
To je to, gremo domoJAO moja roka! ... kaj gledate ... no prav: 3/5 čist ok