16-5-2024
Če ponesreči pozabiš kroky sokec z okusom pomaranče v torbi, da se ogreje in se v njem izvedejo
najrazličnejši biokemični procesi razkroja, bo ta dobil zelo nenavaden, zunajzemeljski in nekako oduren
okus. Saj že tako nima preveč dobrega - ko ga pijem se mi zdi, da lahko preberem iz okusa vsako kemikalijo
posebej, saj sem ga v treh letih že toliko spil in ga poznam do potankosti. Če se vem da, lahko izračunate
dokaj dobro oceno količine, če predpostavimo, da ga dobimo v povprečju 2.5krat na teden.
Kakorkoli, zdaj mi gre na živce. Enako se je zgodilo z ostalimi jedmi. Kar sem včasih prenašal kot
malo ponesrečen pire, se mi zdaj zdi kot kup mehkega gnusa. Včasih sem v sluzi videl omako, v zmočenem
kartonu meso, v palici iz hrustanca hrenovko, a sedaj ne vidim več ničesar. Ne morem več jesti mnogih jedi
in sem šokiran nad njihovo odurnostjo. Prišel sem v slepo ulico, zmanjkalo mi je besed za gnus.
Pred nekaj časa sem v beležnico zapisal neverjeten kroky review. Takrat sem čutil velik kroky
optimizem, saj se mi je zdelo, da se kvaliteta hrane izboljšuje, a sedaj je vse po starem, celo plastika je
slabša in razpada med odpiranjem, sendviče pa kdaj celo zavijejo v plastično folijo. Kakorkoli, po naključju
sem v roke dobil plastičen kontejner mlečnega riža. Nisem vedel, kaj pričakovati, mislim, da tudi nisem bil
posebej lačen. Ko sem riž okusil in ga nato poskusil še enkrat, da bi se prepričal o svojih občutjih, se mi
je odprlo nekaj velikega. Mlečni riž je bil tako dober, da bi se lahko postavil po robu pravi hrani. Da
kroky zmore kaj takega, je bil velika ugotovitev, razsvetljene. Med vso gnusobo sem se počutil, kakor se
zagotovo počuti Anthony Fantano, slavni internetni kritik popularne glasbe, ko mu njegov najljubši zamorec
Kendrick Lamar repa v ušesa svoja progresivna politična sporočila. Nisem dolgo čakal in sem napisal nadvse
čustven kroky review, vendar ga nisem dal objaviti, ne vem več zakaj.
Minilo je par tednov in spet sem si priboril paket mlečnega riža. Usedel sem se na klopco. Bil sem
živčen. Bo še vedno tako dober? So me okoliščine pahnile v zmoto? Odprl sem paket in plastika je razpadala,
škropilo je vsepovsod. Ponesel sem jed, na kateri je stala vsa moja kredibilnost, k ustom. Sprva sem bil
malo razočaran. Ni bilo več tistega prejšnjega blišča, drugače pa je bilo v redu. Za 4/5.
Kmalu pa sem v ustih občutil nekakšen gnusen plesnav okus. Opazil sem, da je bilo nekaj riža
zlepljenega z neko substanco v grudice. Substanco sem izoliral in prišel do zaključka, da je zelo verjetno
ta dala rižu slab okus. To me je ujezilo - kaj morajo vedno uničiti, kar je bilo dobro, zafrknili, kar bi
jim očitno lahko uspelo, izbrati vedno najslabšo možnost? Pomislite, ti klovni so imeli na voljo cel svet
čokoladic, izbrali pa so kos opeke z malo okusa po čokoladi in neko lepljivo stvar zabitega okusa po kavi.
Končno jim je neka jed uspela, že naslednjič, ko jo poskusim, pa je napol neužitna.
Pri pisanju sem se dolgočasil. Ves ta gnus mi je vzel navdih, da bi še naprej pisal recenzije krokyja.
(Danes sem jedel pico in ugotovil, da hrana ni samo slabo zapakirano trpljenje, ki nas ohranja pri
življenju.) Mislim tudi, da mi recenzije hrane ne grejo preveč dobro od rok, saj sem velikokrat imel težave
pri pisanju. S koncem tega šolskega leta naj bo torej konec te rubrike spletišča kokosek.si, vsaj za zdaj.
Že razmišljam o drugih načinih, da bi prispeval k spletišču.
I. A.