Jakob Thoughts

Domov Thoughts

2024-05-04

Gora

 Pod vznožjem velike kamnite tvorbe, sem se zastrmel v njen vrh. Vzpenjal se je pred mano, kakor se vzpenja strupena kača, preden napade nedolžno miš, ki jo želi ubiti. Zrl sem v ta čudoviti vrh. Na ustih se mi je izrisal ciničen nasmešek, srce mi je vzdrhtelo in tresavica je spreletela moje kosti. Gledal sem ta strašni vrh. Počutil sem se majhnega, bil sem kakor ničvreden črv, ki ga tepta noga objestnega dečka. Gledal sem ta mistično navdihujoč vrh.

 Čas je bil pravi za pričetek vzpona. Hodili smo po blatni steptani poti v prijetni senci nizko rastočih listavcev. Sonce je sijalo in slišal sem ptice žvrgoleti. Spokojni zvoki narave so pomirili moje srce. Kot oster nož, ki zareže v živo meso, trga kose z živali, je glasba, ki je prihajala iz zvočnika, zmotila ta čudovit mir narave. Zmotila je moje počutje in nasmešek mi je upadel. Nisem je mogel izdržati, zatiskal sem si ušesa pred rezkim zvokom.

 Skoro smo bili na sredi poti, tam smo si pripravili prvi postanek. Ozrl sem se naokoli. Videl sem nepojmljivo lepoto narave, ki me je obdajala. Solza mi je stekla nizdol po licu in je kanila na ta čudovita gozdna tla. Tista solza jih je oskrunila, kakor packa na beli steni, kakor kaplja krvi na poročni obleki. Videl sem čudovito Božje stvarstvo, želel sem reči nekaj besed pa jih nisem znal izbrati. Tako omamljen (zaradi lepote stvarstva) sem zrl. Počutil sem se resnično svobodnega, kot da ni bilo sile, ki bi me pritiskala k tlom. Lahko bi letel.

 Prišel je čas za nadaljevanje poti. Zadihan in rdeč v obraz sem hodil. Prišli smo do goličave, ni bilo več dreves, ki bi nam nudila senco. Veter je pihal in sonce je sijalo na nas, ko smo hodili po pustinji. Videl sem gamse trije so bili na levi in dva na desni. Skakljali so in so stopicljali po belih skalah. Gamsov nikoli ni bilo, morebiti je bila to le blodnja, ki se je pojavila zaradi sončeve pripeke. Več delov poti je bilo izpostavljenih prepadu. Grozno je bilo. Z levico sem se močno oprijemal jeklene vrvi. Pogledal sem desno, prepad je bil, spodaj sem uzrl smrt. Gledal sem ji v oči, ona je zrla v moje. Zganil sem se, hitro sem stopil naprej in prepad je bil za menoj.

 Dospeli smo na vrh. Videl sem enega najlepših razgledov. Bili smo višje kot oblaki. Ta trenutek mi je kvarila lahkota. Segel sem po jabolku, ko sem ga prijel se mi je razdrl v roki. Lepljiva gniloba je stekla iz njega. Zatemnilo se mi je pred očmi, nisem več videl smisla v življenju. Z gnilim jabolkom v roki sem glasno zajokal, ihtel sem. Zalučal sem jabolko v naravo, morda bo iz njega zrasla čudovita jablana.

 Odpravili smo se domov. Na poti dol so trpela kolena, ali vredno je bilo. Ko smo prišli v najlepše izmed mest, sem se odločil, da bom zapisal svoje občutke ob vzponu.