Jakob Thoughts

Domov Thoughts

2024-06-02

Noč

 V meni se ni nikdar prej porodila misel na to, da bi zapadel v tak obup, kakor tiste noči. Takrat je mojemu srcu upadel utrip in močna bolečina je preplavila moje prsi. Počutil sem se, kot da bi me pripasanega na drog Ulične svetilke, (glej: Ulična Svetilka) živega prebadali s sulico. Vreščal bi, kakor še nikoli poprej v življenju, zvijal bi se in kričal bi od bolečin. Ali te bolečine so bile notranje in jaz nisem vpil, čeprav je moje srce, k temu sililo. Vzrok za te občutke mi ni znan, tudi če bi mi bil, ga ne bi upal napisati.

 Srce je bilo polno žalosti, se je skušalo spomniti preteklih časov veselja, a gorjupi občutki so ga pritiskali k tlom in ga dušili. Kakor riba, ki je ugriznila v trnek, se je moje srce brez upanja na zmago, skušalo upreti sili, ki ga je vlekla v smrt. Pripetljaj tiste noči ni zaznamoval celotnega dne , in ko se spomnim na ta dan se mojemu srcu milo godi. Čudovita izkušnja tega dne se je začela šele takrat, ko se je na obzorju videlo le še sloj rumene barve. V daljavi sem opazi drog za zastavo, ki je najvišji v državi. Takega Mesto Y (glej: Mesto Y) zagotovo nima in nam ga zavida. Gledal sem ga z občudovanjem in ponosom. Bil sem kakor vaški otrok, ki prvič zagleda mesto in z iskrico v očeh opazuje vrvež, pred njim se široko razprostira prihodnost in življenje mu nudi še neskončno možnosti.

 Svoj pogled sem usmeril v tla, zapazil sem majceno mravljo, ki se je vzpenjala po travnati bilki. Misli so mi odtavale proč. Razmišljal sem o svobodi. Ko bi bil vsaj pol tako svoboden kot ta mravlja, bi prekipeval od veselja. Takrat sem želel pobegniti, nisem želel biti več vklenjen v kapitalistični sistem. Mnogokdaj pomislim, da bi šel živet v naravo, in da bi zapustil svet poln pohujšanja in spolne degeneracije.

 Veter je razpihal oblake in zvezde so posijale na nas. Videl sem ozvezdje Malega vozu. Pogled na čudovito nočno nebo je v meni razblinil nemir in jezo. Večkrat sem že omenil, da je Božje stvarstvo tako čudovito, da bi se nemočni človek razjokal ob pogledu nanj.

 Čas je bil za počitek. Mrzla gozdna tla so mi nudila podlago in krošnje dreves streho. Pogled na levo mi je zakrivala praprot, na desni sem videl ostanke ognja. Spal sem pod milim nebom in ta čudovita izkušnja se je vklesala v moj spomin. Spal sem trdno do trenutka, ko se mi je oko odprlo sredi noči. Noč mi je ostala v spominu, kakor napol izpita čaša vina, bila je tako sladka in okusna, a prekinila jo je trpka bolečina v mojem srcu.