Jakob Thoughts

Domov Thoughts

2024-06-29

Črv

 Kakor cvet rože, ki se odpira, ko nanjo posije sonce, se je v meni razcvetelo razpoloženje. Kakor mavrica po dežju, ki zasije v vsej svoji popolnosti, v njej se vidi vse barve; Od vijolične do rdeče. Rdeče kakor češnje, ki sem jih zobal poprejšnji dan. Bile so sladke kakor Luna, ki posije skozi jasno nebo in s svojim sijem osvetli noč. Med skrbno nabrane in umite češnje je nekako prišla ena, ki je bila gnila. Tega sam, ko sem jo nesel k ustom, nisem zapazil. V ustih se je pojavil kaos, v možganih pa udobje s pridihom nenavadnega. Hkrati sem se počutil bebastega in nepopisno pametnega. Zaradi zmede sem sadež izpljunil na travnata tla. Na tleh sem poleg prežvečene češnje opazil še črva.

 Takrat sem uvidel resnico. Laž, ki me je, kot privezanega na kolu, zadrževala v utopični iluziji tega življenja, se je razblinila kakor megla. Bilo je kot, da bi celo življenje mižal in bi prvikrat odprl oči. Počutil sem se, kot da bi si ves čas zatiskal ušesa in bi prvič zaslišal besedo, iz ust spregovorjeno. Beseda pa bi govorila o goli resnici. Resnica je bila ta, da češnja sploh ni bila gnila.

 Črv se je zaril v češnjo. V glavi se mi je porodila misel: »Želi okusiti mojo češnjo!« Izpljuval sem jo, ker ni bila dobra on si je pa želi. Zame ni bila dobra - Njemu se cedijo sline, ali kar koli črvi pač počno, ob misli na češnjo. Z njo bode lahko nahranil svojo družino.

 Ali češnja je bila popolna in jaz sem jo hotel pojesti. Črv je bil že globoko zarit v njo, in nisem mogel pomagati. Najraje bi se razpočil zaradi jeze. Padel sem na kolena, rdeč v obraz sem z golimi rokami neusmiljeno udrihal po tleh. Brcal sem in krilil. Med rogoviljenjem se je iz zemlje prikradlo še več črvov. Nagnetli so se na češnjo, da se je sploh ni več videlo. Nastale situacije nisem mogel spremeniti, obupano sem gledal v kepo črvov, dokler niso vsi izginili nazaj v zemljo.