Jakob Thoughts

Domov Thoughts

2024-07-21

Insekt

 V nekem mestu je po neki ulici hodil nek možakar. Bil je srednje velikosti in šibke postave. Desno nogo je vlekel za seboj, kakor da mu je bila odmrla že, ko je bil otrok. Stopil je na njemu neznano ulico. Smrdela je po mačjem urinu in sojini omaki. Na levi strani je videl umazan park na drugi strani zapuščeno beznico. Odpadki na tleh so mu ovirali hojo. Slišal je pasji lajež in stokajočega berača. Z drugega konca ulice je prihajal vonj indijske hrane. Ozrl se je v nebo, opazil je da proti njemu leti nenavaden hrošč. Pristal mu je na čelu in ga v istem trenutku pičil. Možakar je zakričal od bolečine in padel vznak. Skušal se je pobrati, ampak njegovo telo je postalo neznansko težko. Oči so se mu začele zapirati. Skozi napol zaprte oči je videl megleno podobo starega Azijca. Imel je dolgo sivo brado, zgubano čelo, majhen nos in napol priprte tanke ustnice. Zavest ga je popolnoma zapustila in na tleh je obležal, kot da bi bil mrtev.

 Sanjalo se mu je. Znašel se je v njemu neznani sobi. Soba je bila zakajena, da je komaj videl na drugo stran. Ob strani je bila krušna peč. V kotu je viselo razpelo, za njim pa je bila zataknjena oljčna vejica. Njemu nasproti je bila postavljena trdna hrastova miza. Za njo sta sedela dva moža. Prvi je bil mlad, močan, in bradat mož. Drugi je bil star, plešast, zguban, reven, naiven in ubog človek. Kadila sta tobak in pila žganje. Prvi je staremu obljubljal denarno pomoč, politik, to se ne bo nikoli zgodilo. Stari mu je verjel, kakor sinček verjame materi. Začel se mu je iz dna srca zahvaljeval in mu poljubljati noge. Med poljubljanjem sta možaka opazila prišleka in ga z ostrimi besedami nagnala ven.

 Ko je stopil iz hiše je padel v sneg. Na pročelje hiše se je naslanjala stara ženica. Nekaj je blebetala v tujem jeziku. Skušal ji je dopovedati, da je ne razume, ona pa se je le še bolj vnela. Besede je stresala iz ust, kot branjevka na tržnici. Spodnja ustnica ji je opletala, kakor riba, postrv, ki je vržena na suho. Prhala je slino iz ust. Začel je teči, starka pa za njim. Od nekje je staknila gorjačo. Mahala je z njo in ga skušala udariti po zatilju, vendar ji ni uspelo. Starka se je spotaknila čez mačka, ki je ravno v tistem trenutku stekel čez cesto, in je butnila z glavo v blato.

 Možakar je tekel dalje. V daljavi je videl dvorec, katerega stolpi so segali visoko v nebo. Ko je prišel v bližino dvorca je ugotovil, da to sploh ni dvorec! To je bil plesniv kokošnjak. Sredi njega je na pručki sedel dobro rejen gospod, z zlato verižico okoli vratu. Na glavi je imel krono, spleteno iz kokošjega perja. V roki je držal zlato palico, na vrhu nje je bila podoba petelinje glave. V drugi roki je imel zlato jajce. Imel se je za kralja kokoši. Rekel je: »Kikiriki pokloni se mi!« Možakar se je zaradi strahospoštovanja poklonil do tal. Kralj je nadaljeval: »Poglej moje zlato jajce! In ga pohvali!« Možakar je pogledal jajce in spregovoril: »Tako velikega jajca še nisem videl!« Možakar se je obrnil in želel oditi. Kralj je zaklical: »Kam odhajaš, ne da bi se mi poklonil?! Ti ničvreden izrodek! Za kazen te bom dal vreči k ljudožerskim putkam!« Možakar je padel na kolena. Roke si je položil na obraz in si potegnil lica dol. Oči je uprl v nebo, tako da se je namesto njih videla belina. Zakričal je: »Neeeee! Pogubljen sem! Smrrrrrrt!« Padel je na bok in se začel jokati. Tačas sta ga dva stražarja pograbila in ga nesla k ogradi. Ko je možakar videl ogrado, se je je prestrašil in se začel upirati. Bil je podoben jegulji. Vrgli so ga v ogrado. Videl je ljudožersko putko, ki se mu je počasi bližala. Kri mu je zapustila obraz. Skušal se je opoteči nazaj, ampak je padel. Putka mu je bila vedno bliže. Končno je prišla do njega. Kljunila ga je točno na sredino čela, kamor ga je prej pičil žužek.

 Takrat se je zbudil. Ni vedel kje je. Na svoji desni je opazil starega Azijca, ki je strmel vanj in se mu smejal.