Je li razlika med dnevom in nočjo, če zanemarimo svetlobo?
Od kod se mi je porodilo to vprašanje mi ni znano.
Vem pa, da o tem raje ne bom razmišljal, preveč mi je škoda časa.
Pozabljena vejica v besedilu me spravlja ob živce. Pomagati ne morem.
Komar, ki leti okoli moje glave iščoč ugodnega mesta za pik, da se nasiti, me trenutno ne moti.
Naj me žre, če mu prija. Gigapik na moje lice je pustil srbečo oteklino. Komar je nasičen odletel proč. Naj se jezim nanj?
Zdaj mi bo dal vsaj mir.
Komar se je usedel v kot moje sobe.
S stropa škili vame in nadzoruje vsak moj gib.
Kadarkoli lahko skočim nanj in ga ugonobim.
Ali bo to pomagalo? Priletel bo nov lačen komar.
Zmanjkalo je kave v moji skodelici. Že cel mesec se nisem dodobra naspal.
Moji podočnjaki so do kolen. Delo me zasipa, kot bi ga name nalagali z bagrom. Dovolj je tega brezveznega jokanja.
Komar je postal spet lačen. Pripravlja se, da me bo iznova pičil. Odženem ga, a ne za dolgo. Večer se pripravlja. Oči se mi zapirajo. Komar se je ponovno nasitil. Pred mano je še cel naporen teden. Konec tedna je še tako daleč, da izgubljam upanje. Rad bi prevrtel čas. Pripravljam se na jutrišnjo vožnjo v umazanem avtobusu. Bruhal bom. Komar me je končno zapustil. Pokoj se je naselil v meni.