Jakob Thoughts

Domov Thoughts

2024-01-06

Ulična svetilka

Poglobljena razprava o uličnih svetilkah, in ali so res to, kar so, ali se le pretvarjajo. Morda imajo tudi čustva. Moje razmišljanje bom najlažje ponazoril z novelo.

Novela o ulični svetilki ali kako je ulična svetilka razsvetila temno noč.

Novela v dveh delih z epilogom.

1. Del

Bilo je hladno jesensko jutro. Ne dolgo zatem, ko je sonce osvetlilo hišne strehe, so na neko ulico neke vasice prišli delavci. Na ulici so izkopali luknjo in v njo zagrebli železni drog. Ves ta čas so prebivalci te ulice skozi okna svojih stanovanj stegovali obraze in so si podrobno ogledovali postopek grajenja te nove pridobitve. Ko je kandelaber trdno stal, so si ga njegovi graditelji z več kot očitnim veseljem ogledovali. Obdali so ga z rdečim trakom, tako da je bilo vse pripravljeno za slovesno odprtje nove Ulične svetilke. Videli so, da je njihovo delo dobro. Sonce je zašlo in na jasnem nočnem nebu je z še nekaj zvezdami vred zasijala Luna. V Lunini mesečini in v opoju šampanjca so ljudje z zanimanjem opazovali, kako je predstojnik vasi z zlatimi škarjami prerezal rdeč trak in Luč je zasijala. Preko ulice se je razlegel zvok glasnega aplavza, nato se je začela veselica, ljudje so se radovali še pozno v noč.

2. Del

Dnevi so minevali, Svetilka se je vsak večer prižgala, zato da je z jutrom ugasnila. Ljudem je razsvetljevala noč, čeprav je bila njena vloga pomembna je tonila v pozabo. Večina ljudi je hodila mimo, ne da bi se sploh zavedala Svetilke. Svetilka je postajala vedno bolj utrujena njena svetloba je razsvetljevala vedno manjši del ceste. Mimoidoči so pozabili na njen prvotni sijaj. Nato je Luna s zvezdami postala svetlejša od svetilke. Ulična svetilka je tako postala povsem odveč. Vsako jutro je starejši možakar po ulici vodil psa na sprehod. Pes se je ustavil pri drogu, dvignil zadnjo nogo in topel urin je stekel po Ulični svetilki. Mimo nje sta šla dva objestna dečka. Tega dne sta se odločila tekmovati, kdo zna bolje meriti. V žepa sta si nabrala kamenja in sta začela obmetavati Ulično svetilko. Po nekaj poskusih je naredilo »pok« in Luč se je razbila. Fanta sta se prestrašila in sta stekla proč.

Epilog

Po tej ulici so se nekega dne sprehodili tudi delavci, ki so to Luč postavili. Spomnili so se je in se razžalostili, ko so jo videli v takem klavrnem stanju, niso mogli sprejeti, da je njihovo čudovito delo padlo v tako gnojno jamo, v kateri vse trohni in razpada, kjer lezejo črvi in kjer podgane jedo ostanke. Človeštvo pa še za povrh vsega vanjo meče kupe odpadkov. Sklenili so, da je bodo popravili že naslednji dan. Zamenjali so žarnico. Očistili so z nje urin. Le še nekaj prask je ostalo, kot grenak spomin na preteklost, tudi njih so zabrisali. Lahko bi se reklo, da je bila luč kot nova, spet vsa v sijaju. Delavci so videli svoje delo in so videli, da je bilo dobro. Bili so srečni.